Doma še vedno stoji violina, ki jo moram prodati, pa sem tudi za to prelena, da bi naredila tistih pet fotografij in jih dala na splet. Toliko stvari imam za prodati, pa se po moje že zaradi tega, ker jih imam toliko enostavno, ne spravim na to, da karkoli naredim. Ko bom potrebovala denar, se bom zagotovo spravila zelo hitro k temu. Upam, le, da bom končno prodala vse, ker se moj fotoaparat kar noče, in noče prodati. Vem, da sem ga imela predolgo časa, in je zdaj izgubil vrednost. Ampak upanje umre zadnje. Tako mi vedno vsi pravijo in res upam, da se bo fotoaparat prej prodal, preden bom izgubila upanje.

Še prej bi bilo pa dobro, da bi se prodala violina, ker se mi prav res le še valja po sobi. Neprestano jo prestavljam po sobi in kamorkoli jo dam je čez čas le še odvečen predmet, ki dela gnečo poleg vseh ostalih stvari, ki jih imam. Morda mi je vseeno škoda, da bi jo prodala, ker bi si vseeno kupila električno violino, ki je pa še enkrat več kakor pa kolikor bom dobila za akustično, ki jo imam doma. Zato si želim še malce počakati, ker bi vseeno raje imela preostali denar že privarčevan, preden prodam staro, da lahko potem takoj kupim električno. 

Mislim, pa da mi vseeno to ne bo še tako hitro uspelo in bo morda bolje, da enostavno akustično violino prodam in naredim prostor za novo. Morda bo pa tako prej prišla električna, k meni domov, ko bom končno spustila to, ki jo imam sedaj doma in je ne uporabim.