Že od malih nog sem bila res vedno zelo navezana na svojo družino. Vsi smo bili med sabo tako zelo povezani, da smo dobesedno vedeli vsi vse o vseh. Vedno sem imela tak občutek, da svoji mami lahko povem karkoli in vedno me je poslušala in mi tudi znala dati zelo dober nasvet. Bratec je bil vedno tisti, ki se je zanesel na mene, saj sem bila starejša od njega in sem že marsikaj dala skozi. Ko je potreboval, kakšen nasvet je vedno prišel do mene. Tudi z očetom sva se obadva z bratom zelo dobro razumela in res nismo imeli nobenih problemov.

Potem pa je seveda prišel čas, da se jaz odselim, saj sem spoznala fanta, ki je živel precej daleč. Dejstvo je, da si tega nisem najbolj veselila, a vedela sem, da bom enkrat morala iti. Na začetku sem družino res močno pogrešala in enostavno sem se želela preseliti nazaj. Z mamo še dandanes govorim res vsak dan in ne mine niti en dan, da ji ne bi povedala kaj novega. Mama je zelo vesela, da ima ve še vedno tako močen odnos. Tudi jaz sem vesela, da nisem prekinila stike z njo oziroma da se z njo slišim bolj pogosto kot marsikdo. Dejstvo je, da sem se morala odmakniti, saj sem bila res preveč navezana na svojo družino in ko sem šla stran, sem imela končno priložnost odrasti tudi malo sama in seveda začeti življenje sama. To je bilo zelo pomembno in to je definitivno pomembno za vsakega otroka. Zelo lepo je, ko si enkrat tako močno povezan z družino, a je tudi zelo pomembno, da ima vsak svoj prostor. Tudi moj brat je že pripravljen oditi, a je rekel, da bo še nekaj let počakal, saj želi dokončati faks in biti finančno stabilen. Predno lahko gre. Hvala bogu sta naju starša vedno podpirala v katerikoli odločitvi. Starša sta naju vedno razumela in zelo sta vesela, da smo lahko tako močno povezani.