Ko sem zaključila z branjem knjige, sem odložila tablični računalnik in se odpravila na plažo. Toliko knjig, kot sem jih letos pripravila za branje, jih nisem še nikoli. Niti ne vem, ali mi bo uspelo, da vse preberem. Niti na polovici prve knjige še nisem pa se mi prav, ne da več brati. Sicer sem na dopustu in v resnici ne potrebujem brati nič, sem si pa zelo zaželela, da preberem vsaj eno, da malce izklopim svoje misli. Verjetno mi bo prej uspelo izklopiti misli s čim drugim, ampak ne vem še s čim. 

Ko sem prišla na plažo, je bilo tam toliko ljudi, da nisem vedela, kam naj dam brisačo, da bom lahko uživala v sončenju. Prav vse je bilo zasedeno. Nekaj časa sem se sprehajala gor in dol, potem sem pa le našla ležalnik, ki je je pravkar izpraznil. Namestila sem sem se, iz torbe sem potegnila tablični računalnik in najprej mislila, da bom brala. Ni minilo dolgo časa, ko sem slišala svoje ime v ozadju in videla, da sta tam dve znanki, ki jima je bilo več kot očitno dolgčas. Če sem iskrena, mislim, da sta me rešili, ker se mi prav nič kaj preveč ni dalo brati in je bil to idealen razlog, da ne berem več. Pi njiju je bil še en ležalnik prost in tako sem se prestavila kar k njima. Poznamo se in neke službe že dolgo let nazaj in odkar smo vse nehale tam delati, se skoraj nikoli nismo uspele dobiti saj na kavi. Tokrat sem se odločila, da ne bom iskala razlogov, da v resnici, nimam nobenega. Brat se mi ne da, sama sončiti tudi ne, tako, da je morda to mnogo boljša odločitev.