Imate to srečo, da vaš dom greje kamin na drva? Sam se že od malega vedel, če bom imel kdaj svojo hišo, da bo moj dom grel kamin na drva, ker sem tako tudi odraščal. Nikoli mi niso bila všeč stanovanja v centru mesta, ker sem vedel, da bi si tako kamin na drva le s težavo privoščil. Moja želja je bila hiška na podeželju blizu staršev, kjer bom lahko imel dnevni sobi kamin.
Želje sem si uresničil pri 40 letih, ko sem si postavil hišo. Moram reči, da sem bil nase še kako ponosen, da sem vse to izpeljal. Danes zgraditi hišo ni lahko in meni je uspelo. Ni pa to samo nova hiša, ampak je hiša po mojih željah. Sedaj imam v dnevni sobi velik domač kamin, na katerega kurim svo zimo. Imam to srečo, da veliko dela naredim doma, tako da si že zjutraj lahko zakurim in uživam v domači toploti. To je čisto drugačna toplota, tako prijetna in domača.
Že sedaj vem, da bo pri meni kamin gorel še leta in leta, ker mi je to res lepo. Ker sem zraven zemlje za hišo kupil še velik gozd, tudi z drvami nimam težav. Le malo pridnosti in dobre volje in drva so hitro doma pod sreho. Je pa res, da mi vedno priskoči na pomoč moj brat in tako je delo narejeno še prej. Tako imam zastonj kurjavo, bi temu lahko rekli, ki pa danes še kako prav pride, ker se je ogrevanje bistveno podražilo in ljudje danes živijo v mrzlih stanovanjih, da bi le malo prihranili zaradi ogrevanja. …
Že nekaj časa razmišljam, da bi si kupila nove kavbojke, ampak enostavno ne vem kakšne. Imam neko sliko v mislih, kako bi moral biti videti, ampak nikjer ne najdem nobenih takšnih, ki bi bile vsaj približno tako videti. Moje zdajšnje se mi zdijo, da gredo že malce proti koncu. No, najbrž se ne bodo jutri strgale ali pa karkoli podobnega, ampak mislim, da jih bom vseeno morala kmalu zamenjati. Sicer imam dvoje, ampak druge so namenoma strgane na določenih delih in teh ne morem ravno nositi pozimi. Vsaj ne, ko je tako hladno kakor danes, ko je zapadel sneg.
Danes sem si vseeno kupila legice z imitacijo usnja, ker sem ugotovila, da mi manjkajo hlače, ki so bolj udobne. Pogosto se mi zgodi, da so navadne hlače pretesne okoli pasu, ker niso elastične, in če grem kam na večerjo in potem zelo veliko, potem si moram vedno odpeti gumb, da lahko sploh diham. To nekako tudi ne pride vedno v poštev. Če sem nekje, kjer so ljudje, s katerimi se že dlje časa poznamo, potem ni problem. Če sem pa, na kakšni poslovni večerji je pa lahko problem. Vsekakor ne bi bilo ravno profesionalno, če kaj takšnega naredim.
Najprej sem vseeno iskala, če bom morda našla kakšne kavbojke, ki mi bodo všeč, ampak nisem imela te sreče. Nekaj sem si pa vseeno morala kupiti, saj imam samo kavbojke ali pa pretanke hlače in usnjene hlače, ki so zelo ozke v pasu. Morda bo pomladanska kolekcija imela bolj primerne kavbojke in si bom takrat kupila takšne, ki bodo točno take, ki si jih želim. …
Vse več ljudi se danes kopa v ledeni vodi. Nekaj časa sem to prebiral samo tako, potem pa je tudi mene potegnilo, da bi to enkrat probal, ker se zato odloča vse več ljudi in vsi pravijo, da je za dobro počutje nora izkušnja. Največkrat je razlog, da okrepijo svoj organizem.
Pravijo, da nam to lahko prinese samo dobro za naše telo, a mene je bilo izredno strah, ker je takrat bilo moje počutje bolj tako. Bal sem se, da moje telo tega ne bo zmoglo, zato sem si najel inštruktorja in mu tudi zaupal svoje strahove. Tako me je vodil počasi in prišel je dan, ko sem tudi sam zakorakal v ledeno vodo. Tega občutka ne bom nikoli pozabil, hrati sem bil jezen nase ker sem se v to spustil, po drugi strani pa sem bil tako srečen, da sem to zmogel in da me telo ni izdalo. Nisem mogel verjeti, da sem stal v tako mrzli vodi in da je moje telo bilo mirno. Kaj točno se dogaja v glavi, niti ne vem opisati, je pa to občutek, ki ga še nikjer nisem doživel.
Ko sem prišel iz ledene vode, sem bil najbolj ponosen nase, da sem to zmogel. Kakšen nori občutek. Če bi me takoj vprašali, ali bom še šel v ledeno vodo, si ne bi upal odgovoriti, čeprav sem spoznal, da je to čudovita izkušnja. Vseeno pa je potreben pogum in jaz sem ga imel, ker me je telo pripeljalo do tega, da sem to naredil zato, ker nisem več vedel, kako bi pozdravil svoje telo.
…
Med drugimi je čas tudi za to, da kupim planer, saj je novo leto in jaz sem še vedno brez. Nekaj zanimivih sem že videla in mislim, da imam enega še skoraj popolnoma izbranega. Ampak preden se preveč zaletim v ta izbor, bom naredila še kakšen krog kje, da vidim, če je to res tisto, kar si želim. Zdi sem mi, da je vsako leto vel izbire in potem se vedno težje odločim za nekaj, ker mi je po navadi preveč stvari všeč. Ampak planerje vseeno neka takšna stvar, kjer mora biti vse usklajeno. Prijeten videz in prava vsebina, da lahko načrtujem stvari. Škoda bi bilo namreč, da bi bil planer videti lepo, a hkrati ne bi imel nobene prave funkcije, ker ne bi bila razporeditev v notranjosti prava.
Ta hip mi mora delati družno začasni planer, ker nimam še izbranega pravega in to je navaden blok. Vseeno pa potrebujem nekaj, ker če ne bom popolnoma izgubljena. Upam le, da se ne bom predolgo časa zanašala na to, da si vse pišem v navaden blok, saj se mi je že zgodilo, da sem ostala na tem celo leto. Tisto leto namreč ni bilo najbolje organizirano in se niti ne čudim ne, zakaj. Iz meseca v mesec sem odlašala in potem je bil kar naenkrat september in takrat se mi ni več zdelo smiselno, da bi kaj takega kupila. Za štiri mesece se mi vseeno ni izplačalo. Decembra sem seveda takoj kupila planer za naslednje leto in potem je bilo vse mnogo lažje. Letos me pa malce skrbi, da ne bom spet predolgo odlašala z vsem tem. Tako, da mislim, da bi bilo dobro, da se čim prej odpravim po nov planer in imam vse rešeno. …
Življenje vedno prinese kaj novega. In pri meni je bilo tako, da so starši bili prepričani, da bom vedno živela doma, tudi sama sem bila v to prepričana, a se to ni zgodilo. Zgodilo se je ravno nasprostno, šla sem študirat na drugi konec Slovenije in tam ostala kar nekaj let. Vsi so bili prepričani, da bom ostala in potem je prišel dan, ko sem naredila največjo odločitev v mojem življenju. Odločila sem se, da si z družino zgradim hišo v kraju mojih staršev in se vrnem domov.
To je bila moja najboljša odločitev, ker sem tako končno spoznala, da obožujem les in začela delati izdelke iz lesa. Ja, bi lahko rekli, da malo nenavadno za punco, s tem se tudi sama bojevala. Imela sem polno glavo idej in jih nisem upala deliti, ker sem bila prepričana, da mi bodo vsi rekli, da je to moško delo. Počasi so me ljudje spoznali in videli kako sem sposobna in da mi les res veliko pomeni. Sama sem tako uživala v svoji delavnici in vsake toliko je nastal nov leseni izdelek.
Še danes so nekateri dobesedno šokirani, ker so me poznali drugačno. Ampak tisto nisem bila jaz, sedaj sem tista oseba, ki si je vedno želela biti. Moji leseni izdelki mi dajejo občutek sreče. Počutim se srečno, da počnem točno to za kar sem nadarjena.
Pred našo hišo stoji ogromno mojih lesenih izdelkov in lahko rečem, da presenetijo marsikoga, ki ne preičakuje, da so nastali izpod mojih rok. Sama pa sem še kako ponosna, ko iz lesa naredim nekaj novega. …
Mačji lov na miške je lahko tudi zabaven. Ampak le, če je miška umetna in ni živa. Danes se že cel dan igram z muckom, ki je zelo igriv. Včasih ima dan, ko ima zelo veliko energije in eden takšnih dni je danes. Že kar nekaj ur hodi za mano, da se igram z njim. Kupila sem namreč nove igrače in med njimi bila miška na baterije. Ne glede na to, da se ta miška sam premika, pa seveda lov ni zabaven, če ne sodelujem vsaj malo tudi jaz. Čakam, da bi se ta lov vsaj malce zaključil, pa imam občutek, da iz minute v minuto pridobiva kondicijo. Namesto da bi imel manj energije, jo ima vedno več.
Sem vseeno mislila, da bo ta najina zabava trajala malce manj časa, ampak vidim, da me je danes moj mačke popolnoma okupiral in moram odigrati lov na miško z njim. Miška je že cela scufana in uboga, ona pa še kar vztraja. Po eni strani me že malce zanima, do kdaj bo baterija zdržala. Ampak tudi to ne kaže, da bom dočakala danes, ker vidim, da sem kupila zelo dobre baterije. Tore, dokler ne bo popolnoma obupal, sem zasedena in se igram lov na umetno miško s svojim mačkom.
V takih trenutkih si želim, da bi imela že enega mačka, da bi se lahko skupaj igrala. Ker ga pa nimam, je pa seveda celotna pozornost na meni, ko se moj maček odloči, da se bo igral. Nimam vedno asa za to, ampak danes sem si ga morala vzeti, saj ga že cel teden puščam na cedilu z igro, katero vem, da potrebuje. Če bi še kakšen dan odlašala, ni dvakrat za reči, da mi bo uničil kakšno rožo iz maščevanja. To se je že nekajkrat zgodilo. Tako se je lov namesto na miško, spremenil v uničevanje mojih rož.…
Ko pride mesec december vsi začnemo razmišljati, kam bi lahko šli, da bi videli pravo božično vzdušje. Mi smo se tokrat odločili za Postojnsko jamo. Sama sem že večkrat razmišljala, da bi bilo zelo lepo, če bi šli v decemberskem času, ko je v jami še posebej lepo, kajti lahko si ogledate žive jaslice ob prijatni glasbi. Tega sem se resnično veselila, ker sem vedela, da bo to nekaj lepega.
Tako smo si vzeli cel dan za izlet v Postojnsko jamo. Komaj smo čakali, da kupimo vstopnice in se vsedemo na vlak, ki nas bo popeljal v jamo. Otroci so bili navdušeni nad vlakom, jaz pa sem le čakala žive jaslice in prelepo glasbo, ki je odmevala v jami. Kaj takšnega še nikoli nisem videla in lahko rečem samo to, da je bilo nepozabno. To bi moral videti vsak, kajti resnično je lepo in vredno svojega denarja. Včasih človek misli, da ne potrebuje nič, ko pa kaj takšnega doživi in vidi, kako je lepo, potem se šele zaveda, da je potrebno stvari doživeti, kajti biti samo doma ni dobro.
To, da gremo naokoli nas osreči, nam da trenutke sreče, lepe spomine in to ljudje potrebujemo. Mi smo si tokrat privoščili ogled Postojnske jame v decemberskem času in to je za nas bil prekrasni dogodek, kajti kaj tako lepega še nismo videli. Koliko ljudi se je moralo potruditi, da je vse tako lepo izpadlo. Najlepše pa je to, da vidiš, kako vsi to počnejo z žarom in jim ni prav nič težko. …
Ko omenim nočno sankanje ne mislim tisto kratko sankanje, ko vzamete sanke in se spustite po kratkem hribu, mislim tisto pravo nočno sankanje, ko greste z gondolo ali tovornim vozilom do vrha in se potem več kilometrov vozite po sankališki stezi navzdol.
Sam sem se kot majhen otrok veliko nasankal, zato danes vem, kako lepo je, če se kot otrok sankaš in večkrat svoje otroke pozimi peljem prav na to dolgo nočno sankanje. Včasih edino nismo imeli toliko možnosti, da bi se sankali po različnih progah, tako smo imeli v svojem kraju eno takšno dolgo progo in smo šli. Danes imate po sloveniji veliko takšnih sankaških prog. Meni najljubša je v Kranjski gori. Tam vedno uživam. Že sama Kranjska gora mi je pozimi res lepa, tako še kako rad spijem dober čaj ali kavo ob sončnem vremenu in gledam smučarje kako smučajo. Tudi sam smučam, zvečer pa gremo na nočno sankanje.
Ko sem otroke prvič peljal na nočno sankanje, sem šele videl, kako so bili veseli. Ko vidiš svoje otroke tako razigrane, srečne in vesele, potem veš, da si naredil prav. Sam bom vedno poskrbel, da bodo otroci čimveč v naravi, ker narava je super za zdravje, krepi imunski sistem, pa čeprav nas nazebe do kosti.
Nočno sankanje morate doživeti saj enkrat. Edino pravilo je, da ste zelo toplo oblečeni, ker vam ne bo prijetno, če vas bo preveč nazeblo. Kar pa se hitro zgodi, saj pozimi ponoči temperature padejo krepko pod ničlo. Tega pa raje ne, ker potem se vam bo nočno sankanje zamerilo.
…
Nekaj najlepšega kar se človek lahko dotakne, je svila, saj kar spolzi med prsti. Včasih nisem zala ločiti med poliestrom in svilo, ker praktično nisem imela nikjer možnosti, da bi lahko potipala svilo. Pred mnogo leti se je v trgovinah z blagom prodajala le imitacija svile iz poliestra in pa mešanice, poliestra in svile, ki pa vseeno niso bile nekaj, kar bi lahko človek prehvalil. Pravo svilo v najvišji kakovosti sem potipala pred komaj petimi leti in od takrat naprej me nihče ne more več prepričati o nasprotnem.
Zelo rada bi tudi osvojila šivanje svile, saj imam doma zelo veliko blaga, ki bi ga lahko uporabila za različne majice in tunike, ampak si ne upam. Bojim se, da bom blago uničila in ne bom nič imela od svile, ki jo gledam v predalu že kar nekaj let. Ampak vse ob pravem času pravijo. Morda se bom pa letos le opogumila. Po vsej verjetnosti se bo zgodilo, da bom raje kombinirala še s kakšnim drugim blagom, ki je za moje šiviljske spretnosti bolj stabilen. To je vsekakor lan. Moram se pa samo še določiti, kakšne modele majice bom delala v takšni kombinaciji, saj bodo morali biti dizajni malce drugačni.
Res me že kar boli pri srcu, da imam toliko svilenega blaga doma, iz katerega nič ne nastane. To je vseeno tako lepo blago, da ne bi smelo le neuspešno čakati na to, da iz njega nastane kakšen lep kos oblačila. Ampak dokler se ne bom soočila s strahom, ki me pri tem ovira, ne bo nič iz tega. Morala bom enostavno vzeti kakšen manjši kos blaga in začeti.…
Spominjam se, kako sem rasla ob majhni televiziji in lahko rečem, da me ni prav nič motio. Danes pa so v prodaji zelo veliki ekrani in lahko bi rekli, da je takšna televizija pri mladih že skoraj nujna. Tudi mi smo bili postavljeni pred dejstvo, kakšno televizijo bomo izbrali. Sem človek, ki mu tehnologija ne pomeni veliko, zato si lahko mislite, kakšno televizijo bi kupila jaz. Ker pa to ni bilo v mojih rokah, ampak je glavno besedo imel mož, smo seveda kupili televizijo z zelo velikim ekranom. Lahko vam rečem, da sem potrebovala kar nekaj časa, da sem se privadila, kajti naš dnevni prostor po mojem mišljenju ni ravno primerno velik za tako velik ekran.
Prepričana sem še danes, da naša dnevna ne potrebuje tako velike televizije, ker pa nisem imela nobene besede, saj je mož preveč hrepenel po tem, da bo končno imel veliko televizijo, mu enostavno nisem ugovarjala.
Ker sem človek, da televizije ne gledam veliko, me to danes ne moti preveč, raje prebiram knjige in poslušam radio. Tako pri nas televizija gori, ko so doma otroci in mož. Po večerih pa si včasih skupaj z možem pogledava kakšen dober film.
Dobro premislite preden kupite novo televizijo in predvsem glejte na to, kako velik prostor imate, kjer boste namestili televizijo, da vam ne bo potem žal. To je zame tisti prvi pogoj, kako veliko televizijo si lahko človek privošči. Ne more biti zelo velik ekran v majhni dnevni sobi. Naj bo televizija primerna velikosti prostora v katerem bo. …