Kot otrok moram priznati, da sem se vedno zelo bal konjev. Te živali so bile zame nekaj prav strašnega, kajti ko sem videl, kako velike in močne so, me je to precej prestrašilo. Živel sem na vasi, kar je prav tako pomenilo, da je bilo okoli kar nekaj konjev, tako da mi te živali kljub strahu niso bile tuje. Nekega dne me je oče vzel s seboj do soseda in mi rekel, da si bova šla ogledat nekaj konjev. To je naredil zato, ker je želel, da bi se končno znebil tega svojega strahu. Želel mi je pokazati, da konji sploh niso strašne živali, temveč ravno nasprotno – res so prijetni in prijazni. Takrat moram reči, da sem na te živali začel gledati povsem drugače. Ko sem ob konju preživel nekaj časa ter ga božal, hranil in podobno, sem spoznal, da mi noče ničesar storiti. S tistim dnem sem ta strah pustil za sabo.

Nedolgo nazaj pa sem naredil še korak naprej in se odpravil na jahanje. To je bilo namreč nekaj, o čemer sem razmišljal že dalj časa, saj me je začelo zelo zanimati. Prvič sem resno o tem razmišljal, ko mi je prijateljica rekla, da se je odpravila na jahanje in pri tem zelo uživala. Takrat sem si tudi sam rekel, da se bom odpravil na to aktivnost. No, ta dan je nato tudi prišel.

Danes moram reči, da je jahanje aktivnost, ki mi je zelo prijetna, zato se nanj odpravljam precej redno. Zdaj se mi zdi prav smešno, ko pomislim, da sem se teh živali nekoč tako bal, danes pa svoj prosti čas najraje preživim prav v njihovi družbi.