Uničujoč veter naših krajev je tramontana

Temni oblaki v daljavi ne obetajo nič dobrega. Vremenska napoved je sicer obetajoča. Vroče in jasno, brez neviht še nekaj dni. Je pa letni čas, ko se nevihte lahko naredijo iz nič. Tramontana. Hitro pride, traja petnajst minut in tudi hitro gre. Za seboj pa skoraj vedno pusti razdejanje. Za tiste nepripravljene in brezbrižne. Tisti, ki pa smo to že doživeli pa vemo kaj nas čaka in se temu primerno tudi obnašamo. Tako pohitimo s pospravljanjem.

Rahel vetrič je že začel pihati. Ufa, prišlo bo prej kot sem pričakoval. Nimamo več dosti časa, če hočemo prit varno v marino. Pa tudi ta zaliv ni primeren, da bi počakali da mine. Je obrnjen točno proti severu, točno v smeri od koder tramontana pride. Stvari so že na čolnu, pritrjene, da ne padejo v vodo. Še psa dam na palubo in jima naročim, da se spravita v podpalubje. Za vsak primer, če nas bo ujelo na morju. Veter postaja vse močnejši, skozi daljnogled že vidim ovčke na morju, tam malo čez sredino velikega zaliva. Dobro mogoče nam bo le uspelo. Dokler ne bo prša v zraku bo super. Ko bo prišel močan veter, ki dviguje kapljice morja in dela deženo zaveso bos skoraj prepozno. Pa veter je tudi še topel. S plinom odvitim do konca drvimo proti marini. Potrebujemo še slabih petnajst minut. Valovi postajajo pogostejši, barka kar skače iz vala na val. Temperatura je tudi začela padati. Ufa, samo, da mi uspe zapeljati v marino in opravim varen privez čolna v marini, potem bomo že v kabini počakali, da mine.

Vidljivost je vse slabša, zaradi vodnega prša se tudi diha vedno težje. Še malo. Zagledam svetilnik na svoji desni. Pa nam je uspelo zbežati. Hitro privežem čoln na pomol, pogledam če je na krovu vse pospravljeno in se v kabini stisnem k mojima sončkoma. Za las smo ušli nevarni dogodivščini.…