Čas je, da svila ne bo več samevala v predalu

Nekaj najlepšega kar se človek lahko dotakne, je svila, saj kar spolzi med prsti. Včasih nisem zala ločiti med poliestrom in svilo, ker praktično nisem imela nikjer možnosti, da bi lahko potipala svilo. Pred mnogo leti se je v trgovinah z blagom prodajala le imitacija svile iz poliestra in pa mešanice, poliestra in svile, ki pa vseeno niso bile nekaj, kar bi lahko človek prehvalil. Pravo svilo v najvišji kakovosti sem potipala pred komaj petimi leti in od takrat naprej me nihče ne more več prepričati o nasprotnem.

Zelo rada bi tudi osvojila šivanje svile, saj imam doma zelo veliko blaga, ki bi ga lahko uporabila za različne majice in tunike, ampak si ne upam. Bojim se, da bom blago uničila in ne bom nič imela od svile, ki jo gledam v predalu že kar nekaj let. Ampak vse ob pravem času pravijo. Morda se bom pa letos le opogumila. Po vsej verjetnosti se bo zgodilo, da bom raje kombinirala še s kakšnim drugim blagom, ki je za moje šiviljske spretnosti bolj stabilen. To je vsekakor lan. Moram se pa samo še določiti, kakšne modele majice bom delala v takšni kombinaciji, saj bodo morali biti dizajni malce drugačni. 

Res me že kar boli pri srcu, da imam toliko svilenega blaga doma, iz katerega nič ne nastane. To je vseeno tako lepo blago, da ne bi smelo le neuspešno čakati na to, da iz njega nastane kakšen lep kos oblačila. Ampak dokler se ne bom soočila s strahom, ki me pri tem ovira, ne bo nič iz tega. Morala bom enostavno vzeti kakšen manjši kos blaga in začeti.…